Sneg, mraz, utrujenost. Bi šla, ne bi šla? Sonce pa le kliče in vabi avanturam naproti! Pred avtobusom že stojijo vsi veseli, s premraženimi nosovi in v pričakovanju. Vstopimo. Kam? Okoli 1 uro vožnje, nihče od nas tam ni doma in … Ob majhnih domačih prigrizkih, ki jih z dobro voljo ponujata Sabina in Sabina, nam je kaj kmalu vseeno kam. Samo, da gremo in da je obilo dobre volje!
O, Gornja Radgona! Tako blizu, pa v našem vsakdanjiku vseeno tako daleč. Le malo smo do sobote vedeli o prijaznih radgončankah, o zgodovini, znanih ljudeh in seveda dobri kapljici! Spoznali smo znamenite osebnosti Gornje Radgone, med njimi bibliotekarja in bibliografa dr. Šlebingerja in dr. Simoniča. Ogledali smo si z občutkom obnovljen Špital, ki je sedaj večnamenski prostor za kulturne prireditve in razstave. Tam smo tudi poskusili vino, ki so ga gospoda bojda pili 94 dni nepretrgoma po 14 meric na dan! Pri tem naj omenim, da je bila takratna merica »samo« pol litra!
Potem smo zakorakali po pomrzlem snegu v kleti Radgonskih goric in sicer v klet Pod rimskim kolesom, kjer pridelujejo Zlato radgonsko penino. Nato še v klet Pod slapom, kjer te izvir potočka varno pripelje na plano.
Seveda smo se ustavili tudi pri prijazni in izkušeni cvetličarki Mirjani, ki vsako leto na dvorišču svoje cvetličarne postavi čudovite ledene jaslice!
Na večer pa smo se pred mrazom zatekli v gostilno Mencinger, kjer so nam postregli z zelo obilno večerjo, tako imenovanim štajerskim krožnikom oz. štajerskimi kolinami. Kdo jih ne pozna in se jih ne veseli? Pečenice, krvavice, ajdovi žganci, bujta repa, kislo zelje … in sladica, makov retaš z višnjami.
Vse skupaj okronano z dobro voljo Sabine, Sabine in Sandre.
Vam je žal, da niste bili z nami? Lahko se pridružite naslednje leto! V …. Hja, to vedo pa samo Sabina, Sabina in Sandra!
Bernarda
Ni komentarjev:
Objavite komentar